S 126.126km na števcu sva se po dopoldnevu pakiranja odpeljala proti Robertu in Danieli, da jima pokaževa (skoraj) dokončan projekt, on pa nama nov motor, ki ga je kupil za motoristično turo po Carreteri Austral, ki jo bo vodil marca. Ko smo se poslovili, sta naju čakali še dve oviri: pred podaljšanim novoletnim vikendom sva se morala založiti s hrano v nabito polnih trgovinah in skupaj z okrog 400.000 drugimi vozili zapustiti Santiago. Na srečo so nama ostali opravki pobrali toliko časa, da sva največjo gužvo zamudila. Iz mesta sva se uspela odpeljati ravno ob sončnem zahodu. Občutki, da po vsem tem času in večkratnem prestavljanju dneva odhoda končno zares začenjava svojo dogodivščino, so bili neverjetni! Za prvo destinacijo sva si izbrala Cajon del Maipo, kanjon vzhodno od Santiaga, saj sva želela čimprej iz mesta v naravo. Ob tako poznem odhodu nama seveda ni uspelo priti do konca doline Yeso, kot sva sprva planirala, ampak sva se ob enajsti uri zvečer že v temi ustavila na plaži na začetku doline. Ob šestih zjutraj sem navdušena nad razgledi skozi okno zbudila Andreja, nato pa sva še za par ur zaspala in z najbolje prespano nočjo v Čilu potrdila, da sva pravilno izbrala podlogo in odejo. Po treh tednih sonca in vročine, naju je seveda na prvi dan potovanja pričakal tudi dež. Ampak nič zato, vožnja proti koncu doline je bila zato še bolj mistična, razgledi pa so se tudi nekajkrat pokazali.
Ker je bilo na koncu doline na 2700m samo 6 stopinj in veliko vetra, sva tamkajšnje vroče vrelce spustila, odločila pa sva se tudi, da si greva skuhat novoletno večerjo nazaj na prenočišče prejšnjega dne, kjer je bilo veliko topleje. Po dobri večerji, steklenici čilenskega vina in nekaj požirkih Pisca (žgana pijača, ki neti prepir med Čilenci in Perujci, ker se ne morejo dogovoriti komu pripada) sva polnoč komaj dočakala, oba sva si samo čimprej želela v najin udobni novi dom.
Na prvi dan leta 2023 naju je prebudila gneča lokalcev, ki so na plaži začenjali svoje roštiljade. Vonj po žaru se nama je na novoletno jutro zdel precej nenavaden. Zaradi neutečenosti sva potrebovala kar nekaj časa, da sva bila pripravljena na odhod, potem pa sva se odpeljala do prelepih term Colina, vročih vrelcev na koncu druge doline Cajona del Maipo.
Po parih urah namakanja sva sklenila, da bova tam še prespala, da si bova poleg term lahko še malo ogledala okolico in se naslednji dan spet grela v topli vodi. Med sosednje hribe sva potem res šla, vrelci pa so bili zaradi vikenda tako polni, da sva se po hitrem tušu raje čimprej pobrala. Ampak zgleda vseeno prepozno – na poti nazaj sva bila peti avto, ki se je moral ustaviti, ker se je pod cesto začel požar in so plameni že nevarno segali do sredine ceste. Andreja sem po parih slikah hitro pregnala v avto, da sva se odpeljala višje po kanjonu na varno razgledno točko, od kjer smo potem še z ostalimi obiskovalci kanjona skupaj opazovali gašenje požara s helikopterji. To je bila namreč edina cesta po kateri je mogoče zapustiti kanjon. Močen veter gašenju ni pomagal – ogenj se je v parih urah močno razširil, videla sva tudi kar nekaj domačinov, ki so se s povsem polnimi avti svojih stvari vozili višje v dolino, poleg njih pa so tekli še njihovi psi. Ti pogledi so bili res srce parajoči. Ker ni izgledalo, da bi se situacija izboljševala, sva se odpeljala na plažo malo višje, da sva si lahko skuhala kosilo. Kuhanje je bilo zaradi močnega vetra, ki je nosil pesek, res neprijetno, pomivanje posode pa nemogoče. Ko to pišem dva meseca kasneje, se mi zdi to nadvse smešno, ker je zdaj tako kuhanje in pomivanje seveda stalnica, pesek v hrani (ki ga imenujeva local garnish oz. lokalna začimba) pa nama doda tist poseben priokus, ki ga bova doma zagotovo pogrešala. Po kosilu sva šla pogledat nazaj do kolone vozil, če se kaj dogaja, pa sva prišla ravno prav, saj so uspeli toliko omejiti požar, da je bil mogoč izhod iz doline. Po poti je sicer nad nama helikopter še vedno pridno prenašal vodo, nekatera pobočja ob cesti so bila v celoti požgana, domačini pa so se z lopatami v rokah polivali z vodo, ker so se ravnokar herojsko borili z ognjem, da bi zavarovali svoje domove. Glede na količino žarov, ki so se ta vikend kurili v kanjonu, sklepava, da je bil za požar kriv nekdo, ki je to delal preveč nepazljivo. Ker naju je na poti čakal še dolg zastoj, nama po uspešnem pobegu Santiaga ni uspelo doseči, tako da sva prespala kar na koncu kanjona.
Naslednji dan sva se mogla vrniti še do najinega stanovanja v Santiagu, saj sva tam pozabila svoj mali prenosni zvočnik. Ko sva najin prihod usklajevala s Shivangi, sostanovalko, nama je povedala, da sta se z lastnico hudo skregali in da se bo danes selila. Nisva sicer vedela, kaj se je zares zgodilo – midva sva imela z obema res dober odnos, tako da tukaj ne želim kogarkoli postavljati v slabo luč. Sva se pa odločila, da ji pomagava pri selitvi, ker je bila ob najinem prihodu vsa iz sebe. Skočila sva še v trgovino, ona je vse spakirala, nato pa smo njene kovčke dali na streho, nekaj vreč še na posteljo (stvari je imela toliko, da sva se za trenutek že ustrašila, da ji pomagava oropati Americo) in odpeljala sva jih do njene prijateljice, ki ji bo začasno nudila prenočišče. Vsaj tako sva mislila. Naslov ni bil pravilen, poslala naju je do neke pisarne blizu centra Santiaga. Tam so nama klasično na vsak način želeli pomagati. Midva sva takoj pisala Shivangi za nov naslov, oni pa so poskušali dešifrirati, kje bi pravilni naslov lahko bil in naju že skoraj poslali v drugo mesto. Shivangina prijateljica označene lokacije ni znala poslati, pač pa nama je opisala kako stavba zgleda in blizu katerega parka je, poslala še en napačen naslov, potem pa sva na Google Street View-ju končno našla pravo stavbo (na srečo je bila modra in 12 nadstropna), se odpeljala na drug konec centra in po zmešnjavi zaradi pomanjkanja parkirišč končno uspešno oddala njene stvari. Če nimaš mestne vinjete je tudi vožnja iz centra Santiaga zelo dolga in zanimiva, tako da sva po eni uri vožnje skozi zelo raznolike predele, končno spet zapustila to ogromno mesto, ki naju zgleda res težko spusti iz svojih krempljev.
Prva destinacija južneje od Santiaga, ki sva si jo želela ogledati je park imenovan Siete Tazas, ali “sedem skodelic”. Med krajšim sprehodom sva si ogledala skodelice in lep slap, nato pa sva si za nabiranje kondicije za nadaljne trekinge izbrala še enega malo daljšega, ki naju je peljal skozi vlažen gozd do povsem suhih pobočij z razgledom na dolino in oddaljen vulkan. Na koncu sva si po res vročem dvournem sprehodu privoščila še dolgo kopanje v mrzlih tolmunčkih in se zato na naslednjo destinacijo spet pripeljala v temi.
Dolgo pričakovano plezališče Valle de los Condores naju ni niti približno razočaralo. Tu se je zares začelo brezskrbno potovanje v najinem stilu – en teden sva spala sredi ničesar, skrbela samo za to, kdaj je najboljši čas za plezanje, kaj bova jedla in koliko vode in hrane imava še na voljo. Tega sicer pred prihodom nisva najbolje premislila, saj je prva trgovinica (kontejner prijaznega ata, ki ponuja okrog 30 različnih izdelkov) oddaljena 40 kilometrov, tako da bi morala priti bolj založena. Tako sva se na prvi dan počitka odpeljala tja, spotoma pa izkoristila še najbolj odmaknjeno reko za dotočitev vode in močno potrebno umivanje. Sem mislila, da bom na potovanju najbolj pogrešala topel tuš, ampak tako umivanje, povsem na samem v reki z lepimi razgledi, premaga vsako toplo zaprto kopalnico.
Plezanja tukaj sva se morala najprej malo navaditi, saj je skala dosti drugačna od nama domačih. Veliko je polic in dobrih oprimkov, med njimi pa gladka skala, ki ti prav nič ne pomaga. Jaz imam sicer (verjetno tudi zaradi svoje velikosti) dosti raje večjo izbiro manjših oprimkov, ampak sem po parih dneh vzljubila tudi tako plezanje. Ker zaradi natrpanih urnikov pred odhodom in v Santiagu že dva meseca nisva plezala, sva se najprej odpravila v lažje sektorje, ki so naju presenetili s svojo višino samo desetih metrov – pa saj nisva šla na drug konec sveta, da bova plezala na domačem Kamnitniku (ki ga imava zelo rada, da ne bo pomote). Kmalu sva odkrila kje so smeri daljše, postajale pa so tudi vsak dan lepše. Samo sector Monjeros Blancos je bil res slaba napaka. Do njega je vodil grd dostop, ki nama je skupaj z iskanjem pravih skal vzel uro in pol. Le te pa so bile bolj malo plezane in so izgledale zelo krušljive in neočiščene, tako da sva se raje vrnila do centralnih sektorjev plezališča. Kjer sva plezala midva, sva srečala bolj malo plezalcev, sva pa ugotovila, da je v Čilu stalna praksa, da imaš med plezanjem prižgan zvočnik, tako da sva si zadnji dan to privoščila tudi midva. Po res dobrem plezanju v najinem najljubšem sektorju “Cocina” sva se odločila, da kljub nevplezanosti poskusiva en 7a (ta ocena je Andrejev maksimum in blizu mojega, za malo konteksta neplezalcem). V prvem poskusu se je obema zdel povsem pretežak, ampak sva ga naštudirala, se spočila in nato navdušila en drugega, da sva smer poskusila še enkrat. Jaz sem se med plezanjem skoraj vsedla v štrik, ker se mi je zdelo, da ne bom zmogla, pa sem zaradi Andrejevega dretja, da se ne smem, nadaljevala in uspela preplezati smer. Ko sem povsem na koncu z močmi vpela vrh in se je ravno takrat iz zvočnika zaslišal komad “Here’s to now” iz filma 180° South, so se mi ob norih razgledih iz vrha smeri kar zarosile oči. Sem že mislila, da ta dan ne more postati boljši, ampak je, ko je za mano smer uspel preplezati še Andrej. Boljšega zaključka plezanja tu si ne bi mogla želeti, tako da sva se naslednji dan z dobrim občutkom odpeljala naprej proti jugu.
2 komentarji
Odlično se bere! Vse je slišati top! Edino tole s kopalnico sem se malo na strani dvomljivcev 🙃 Uživajta se naprej in upam, da vajj kmalu spet ‘beremo’ 🥳🤩 Srečno pot
A že pišeta naprej 😉😘?