Iz Valle de los Condores sva se odpeljala naprej proti velikem slapu Salto del Laja, nad katerim so čilenci kar navdušeni. Odločila sva se, da bova šla tam v en kemp, saj na iOverlanderju, aplikaciji, na kateri iščeva prenočišča, ni bilo nič pametnega, pisalo pa je da so kempi okrog 5€. Ta aplikacija si res zasluži še malo hvale. Omogoča dodajanje prostorov kjer lahko na divje spiš in vseh dodatnih zadev, ki jih na takem potovanju potrebuješ (pip, na katerih lahko natočiš vodo, javnih tušev, pralnic, različnih opozoril, policijskih kontrol, razglednih točk, …) ter komentiranje le teh, da potem dobiš aktualne informacije o stanju označenih lokacij. To vsak dan prihrani kakšno uro iskanja prenočišča in močno zmanjša potrebo po plačljivih kempih ali apartmajih. Moderatorji pa še vsak vnos preverijo in skrbijo, da na aplikaciji ni napačnih informacij ali informacij, ki bi škodovale lokalcem. Vse to je uporabniku na voljo zastonj! Na koncu potovanja jim zagotovo nakaževa dobro napitnino.
Ampak pojdimo nazaj do slapov. Ko sva prispela v mesto sva najprej dojela, da je zadeva res močno turistična, saj so ob cesti na vsake dvajset metrov vabili v svoje “cabañe”. Ko sva slap videla iz ceste, sva bila malo razočarana. Res, da se je poletje že začelo in voda verjetno ni bila na višku, ampak še vseeno nisva povsem razumela zakaj ima ta slap tako množičen obisk. Midva sva si rekla, da bova vstopnino raje prihranila in sva imela pogled iz ceste zadosti. Zaradi pozne ure in pomanjkanja umivanja v zadnjih dneh pa sva še vedno potrebovala kemp. Tu naju je spet udarila inflacija – kemp, za katerega je bil zadnji vnos 5€ na osebo, bi naju skupaj prišel 25€. Na koncu sva našla enega za 16 in ga izrabila do konca: (mrzel) tuš zvečer in zjutraj in celo dopoldne na wifiju. Malo sva se slišala s prijatelji, nato pa je Andrej s pomočjo iOverlanderja na zanimiv način naštudiral pot naprej. Avtoceste sva se že malo naveličala, zato je iskal opozorila za težko prevozno cesto v smeri proti vulkanu Lonquimay in poskrbel, da sva vse vključila v najin plan za naprej. Vmes sicer nekaj ceste ni bilo vrisane, ampak je našel komentarje, da se tam nekje da prečkati reko in dve vrisani cesti povezati. Želel je namreč sestaviti eno preizkušnjo za najin avto, da se malo bolje spoznamo. Popoldne sva se odpravila naprej in do večera prišla do lepega akumulacijskega jezera, kjer sva prespala.
Offroad dan sva začela z bogatim zajtrkom z vmešanimi jajčki na plaži, za kar sva šele kasneje dojela, da je bila zelo pametna odločitev. Od hidroelektrarne naprej se je cesta spremenila v makedam, verjetno se jim je splačalo asfaltirati samo do tja, naprej so bile samo posamezne hiše ali manjše vasice. Ta makedam je imel veliko “washboarda”, ki ga pri nas nisva velikokrat srečala, tu pa je zelo pogost pojav. To so valovčki na cesti, ki nastanejo zaradi poskakovanja gum po slabi mešanici peska za makedam in so za vožnjo zelo neprijetni. Poleg “potresa”, ki ga ustvarijo, je problem tudi, da sprednje gume pri zadnjem pogonu na taki podlagi zelo hitro izgubijo oprijem. Zgodba je bila povsem drugačna, ko sva vključila 4×4. Za vse dvomilce, če ga v Južni Ameriki res potrebuješ naj poveva, da je vožnja čez washboard res veliko manj nadležna z njim. Skupaj z bolj spuščenimi gumami nama je ubistvu postala čisto udobna in zabavna. To območje Čila originalno pripada plemenu Mapučev. Midva o njih pred to potjo nisva slišala kaj dosti dobrega, v potovalnih skupinah sva zasledila le strah pred njimi in nasvete, da se je dobro držati stran od njihovih protestov, saj lahko postanejo nasilni. Spet se je izkazalo, da je nek splošen strah in posploševanje izgredov na celotno skupnost povsem napačno. Ko sva iskala, kje je mogoče prečkati reko in potem nadaljevati pot v pravo smer, sva morala pri dveh hišah vprašati za pomoč. Pri eni nama je povedal, da je prečkanje pri prehodu, ki sva ga našla, mogoče, potem pa naju je poslal še do druge, ko sva ga spraševala za dovoljenje, saj je bil dovoz zaprt z vrati. Oba sta bila zelo prijazna in razumevajoča do najinega neznanja španščine in se potrudila, da smo se razumeli. Obžalujeva, da se španščine nisva že prej naučila, saj bi se tukaj vsi radi malo pogovorili s tabo, midva pa tega nisva zares sposobna. Dobila sva dovoljenje za prečkanje in potrditev, da je na drugi strani tudi cesta – iz tega brega je izgledalo, kot da naju tam čaka le peš pot. Pred nama je reko prečkal še en konjenik, skupaj s štirimi mladimi kužki, ki so morali reko preplavati. Midva sva šla čez najprej peš, da sva pogledala, če bo najin avto to zmogel. Najin zajem zraka namreč ni premaknjen višje, kot pri “tapravih” terencih, zato morava biti pri vodi kar pazljiva, da nama je ne potegne v motor. Ker je meni voda segla maksimalno do kolen, me je Andrej s fotoaparatom poslal na sredino reke, sam pa se je udobno zapeljal čez. Na srečo sem takoj za tem pogledala par slik in videla, da registrska tablica visi samo še na eni strani. Sva jo hotla popravit, pa opazila, da je spoh ni več na avtu, nato pa jo hitro našla na dnu reke blizu najinega brega. Našla je novo mesto na armaturki, potem pa smo nadaljevali po kolovozu v breg.
Pot ni bila posebej zahtevna, parkrat sva zapeljala v bolj mehak pesek in malo vijugala med skalami in grmovjem, ampak nič posebej zahtevnega. Potem pa naju ustavita dva fanta, stara okrog 10 let, ki nama govorita nekaj po špansko, razumeva samo “no pasar”. Sprašujeva se, če cesta ni prevozna, nato pa dojameva, da zraven govorita še “bebida”. Dobeseden prevod je pijača, ampak ko to rečejo čilenci imajo v mislih kokakolo. Nanjo so res mahnjeni, lep dokaz za to je, da je klasična flaša kokakole velika 3l, v trgovini pa imaš cele police s paketi treh takih skupaj. Liter in pol flaša nama tukaj izgleda kot literska doma. Količine gaziranih pijač v vozičkih v trgovini so res presenetljive, verjetno pa je to tudi eden izmed glavnih razlogov za zelo pogosto prekomerno težo ljudi v državi. Zelo zanimivo nama je bilo tudi, da je bila to prva stvar, ki sta jo tedva dečka želela, midva pa je na žalost (kljub temu, da se je Andrej te njihove odvisnosti že kar navlekel) nisva imela. Ko sta dojela, da govoriva resnico, smo se spogajali za dve čokoladni tablici, pa sta naju spustila naprej. Nato pa sva prišla do zapore, kjer naju čokoladke niso mogle rešiti. Pred nama je bila ograja zaklenjena s tremi ključavnicami, okrog pa obešene mapuške zastave. Ko sva stopila iz avta sva zagledala da proti nama hodi mož srednjih let z zelo resnim izrazom, velikim nožem za pasom in veselim kužkom ob strani. Ko sva ga prijazno pozdravila je zelo resno vprašal kam greva in zahteval najine dokumente. Dala sva mu kopije, ki jih je poslikal, pregledal najin avto, da notri ni še koga, si zapisal registracijo in nama povedal, da je to prehod med osmim in devetim območjem in da on kontrolira, kdo ju prehaja. Tu smo se začeli pogovarjati že preko Google prevajalnika, ker najina španščina seveda ni omogočala tako podrobnega pogovora. Njega je še zanimalo iz kje sva, kaj sploh delava v Čilu, kaj tukaj, kje sva izvedela za to cesto in kaj veva o Mapučih. Spet sva obžalovala svojo španščino, dodatno pa še najino nepoznavanje lokalne zgodovine, saj sva namesto tega, da bi od njega kaj zanimivega izvedela, izpadla največja turista in verjetno tudi zato dobila zelo visoko ceno odklepanja ograje – čilenski ekvivalent 20€ na osebo. Vedela sva, da za prehod plačaš neko napitnino, ampak sva slišala za veliko manjšo. Sklepava, da on pač oceni koliko ti lahko reče, pa sva midva s svojim nakupom dobrega avta in turističnim obnašanjem dobila tako ceno. Ker se je takoj po povedani ceni odmaknil in s tem pokazal, da pogajanj ne bo, sva se odločila, da mu pač dava zahtevan denar in nadaljujeva kjer sva želela. Pot nazaj je bila zdaj že kar dolga, bencin isto drag, pričakovan offroad pa še pred nama. Malo naju je opeharil, ampak mu ne zameriva. Glede na to kako preprosto te ljudje živijo, mu ta denar sigurno pomeni veliko več kot nama. Upam, da ga deli z ostalo skupnostjo, ki živi pod plehnatimi strehami v hišah brez kakršnekoli izolacije, pa vseeno v teh hribih nimajo ravno milih zim.
Naprej nadaljujeva po ozki poti med trnavim grovjem, vijugava med skalami, ampak nič posebnega. Ker sva že blizu vrisane poti, si misliva, da sva hujše že prevozila in da so vsa opozorila čisto pretirana. Pa sva se motila – šele, ko se vrisana cesta začne, se je začel tudi pravi offroad. Skozi gozd sva se vozila preko ogromnih jarkov, ki jih je naredila voda, Andrej je pazljivo izbiral pot, da ne bi slučajno v kakšnega zapeljala, saj bi potem lahko grdo nasedla. Reke pa sva prečkala čez mostove, ki jim, če bi imela izbiro, ne bi zaupala. 4×4 za dober oprijem in reduktor za natančno vožnjo in večjo moč sta se tukaj izkazala za ključna prijatelja, Andrej pa s svojim odličnim občutkom za nov avto in za izbiro optimalne poti za ključnega voznika.
Po vsem tem adrenalinu in približno petih urah vožnje s hitrostjo 5-10 km/h sva bila oba normalne makedamske ceste kar vesela, naslednje par ur po njej pa se je zdelo kot po avtocesti. Na razgledno točko Lonquimay vulkana, kjer sva želela spati, sva se pripeljala ravno ob sončnem zahodu. Že takrat je bilo res mraz, tako, da sva si po celem dnevu brez hrane ob 10 zvečer skuhala le makarone s pestom. Pa še to sva med čakanjem na vretje vode prižgala zvočnik in plesala naokrog, da sva se malo ogrela. Po vročini zadnjih tednov res nisva bila pripravljena na temperature blizu 0°. Za spat sva na plan privlekla najine tople spalke in izolirala avto – na šipe sva prilepila tisto srebrno peno, ki je sicer namenjena varovanju armaturke pred soncem, med sprednje sedeže in najino posteljo pa obesila deko, ki naju loči od hladnega sprednjega dela. Sredi noči sva se kljub samo parim stopinjam zunaj oba zbudila prešvicana in tako izgubila strah, da bi naju v avtu kdaj zares zeblo. Je bilo pa kar težko v ta mraz vstati zjutraj, ko sva se odločila ujeti sončni vzhod na Craterju Navidad, povsem črnem stranskem kraterju vulkana, na katerem sva se nahajala. Ker nisva vedela, kdaj sončni vzhod zares je in sva si privoščila malo preveč spanca, sva ga sicer videla že na poti navzgor, ampak je bilo še vseeno lepo pojesti zajtrk na sončku na vrhu kraterja.
Pot sva nadaljevala navzdol po drugi strani vulkana, skozi mesto Malalcahuello, ki naju je spominjal na Bovec, saj je na Lonquimayu pozimi mogoče tudi smučati, v okolici pa je zelo razvito tudi gorsko kolesarstvo, do narodnega parka Conguillo. Prvo noč sva prespala še zunaj parka ob lepem potočku na kraju, ki nama ga je priporočil Roberto. Do tu sva že ugotovila, da bova imela v Čilu kar velik problem s smetmi, iz dveh vidikov. Prvi je, da nekih javnih smetnjakov sploh nikjer ni, midva pa se sploh nisva zavedala, kako veliko smeti proizvedemo. Še s takim preprostim življenjem, kjer pojeva dva obroka na dan in si ne kupujeva nobenih novih stvari, hitro proizvedeva kakšne 5 litrov na dan, tako da sva stalno na preži za kakšnim smetnjakom. Drug problem, ki nama je tukaj postal še posebej jasen, pa je čilenska brezbrižnost za čisto naravo. Seveda nočem tega posploševati na vse čilence, je pa dejstvo, da je takih, ki jim za smeti ni mar, veliko več kot recimo pri nas. Na vseh klasičnih zbirnih mestih lokalcev, kot je bil tudi ta, je polno smeti, tu sva jih opazila še metati prazne piksne piva v potoček in žariti na naluknjanem kosu pleha, ki so ga po koncu kar pustili na kurišču. Mislim, da krivda, poleg posameznikov, ki smetijo, leži tudi na državi, ki ne poskrbi za ozaveščanje prebivalcev in za dostopnost smetnjakov. Vsaj v mestih in v plačljivih parkih, ki so dostopni po asfaltirani cesti, bi lahko poskrbeli za smetnjake in odvoz, pa sem prepričana, da bi smeti letele od manj ljudi.
Naslednji dan sva se vozila po lepih cestah parka in šla na lep trek imenovan Sierra Nevada – tudi tu se nahaja gorovje s tem imenom. Spet sva začela v vročini in vlažnem gozdu, potem pa se med Arancaunijam vzpela do lepih razgledov. Na vrhu naju je celo pričakal prvi sneg Čila!
Prednost tega parka je tudi, da pot skozi njega pelje od severa proti jugu (ali obratno 😉) in sva skupaj z ogledom parka še povečevala najino geografsko širino. Iz parka sva nadaljevala pot po smučarskih vasicah Villarici in Puconu, katerih najboljši del je bilo zagotovo spanje na vulkanu Villarica. Vulkan je aktiven, čez dan puha dim, ponoči pa se v temu dimu odseva lava iz kraterja, tako da vulkan na vsake par minut hudo zažari.
Iz Pucona nama je Roberto predlagal, da preizkusiva eno direktno offroad pot proti jugu, ki naju bo pripeljala ravno do Termas Geometricas, enih izmed najbolj znanih term v Čilu. Sicer oba res nisva ljubitelja term, tako da so tele druge v enem mesecu verjetno življenski rekord, ampak terme v Čilu so res na drugem nivoju! Do tam pa je naju in predvsem najin avto čakala še ena preizkušnja. Na začetku tega offroada naju je pričakala tabla z napisom “zaprta cesta”. Hmm, a to pomeni zaprta za navadna vozila, a tudi za take mašine, kot je najina? Malo pred tem sva srečala še dva terenca, sicer veliko bolj nadgrajena kot pa najin, ampak zgledali so, kot da so pravkar prevozili to pot. Andrej je moj komentar, da lahko pa da so obrnili, ker piše da je cesta zaprta, raje preslišal in sklenila sva, da greva pogledat. Pot se je začela zmerno, lepa gozdna cesta z nekaj vzponi po bolj mehki podlagi, ampak nič zahtevnega. Tako sva nadaljevala skozi lep araucanjin gozd, dokler se cesta ni začela spuščati. Tam naju je pričakala še ena tabla, da je cesta zaprta, ampak ker zaenkrat ni bilo nič zahtevnega, sva se spet odločila nadaljevati. Nato pa se je zabava začela. Navigiranje čez jarke in mimo skal in debel je bilo po poti navzdol kar zanimivo, nekajkrat sem šla iz avta jaz, da sem od spredaj gledala, kako naj Andrej zapelje, da avto ne bo nasedel, nekajkrat pa sem v izvidnico poslala njega, da je sploh presodil, če bo za naslednjim ovinkom cesta še prevozna. Jaz bi verjetno že veliko prej rekla, da ni, pa sta me in avto in Andrej vedno znova presenetila, kaj vse se da. Parkrat sem sicer izrazila svoj dvom, če je vožnja naprej še pametna, glede na to da ne veva razloga, zakaj naj bi bila cesta pred nama zaprta, pa me je Andrej takoj utišal z enim “Ne paničari”. Ko se je teren malo umiril, pa mi je priznal, da je vesel, da je cesta lepša, ker res ne ve, če bi isto cesto lahko prevozil tudi navzgor. MIDVA PA ŠE NITI NE VEVA, A JE POT NAPREJ MOGOČA!!! Upsi, to je zgleda z mano delil prehitro. Na srečo naju ni pričakal kakšen podrt most, ampak sva se pripeljala samo do zapornice. Na drugi strani pa sta bila dva rangerja tega nacionalnega parka. Andrej je šel v strahu do njiju, misleč, da bosta jezna na turista, ki se vozita po zaprti cesti. Ampak se je zgodilo nasprotno. Ko se je približal, ga je ranger navdušeno vprašal, če je dobra cesta in pohvalil, da mava dober avto (buena machina), da je to zmogel. Povedal je še, da navzdol je lahko, v drugo stran pa rata zanimivo. V tistem je iz hiške prišel še en, začudeno pogledal najin avto in nama pokazal dvignjen palec. Odprla sta nama zapornico in veselo zaželela srečno pot, brez kakršnegakoli pridiganja o zaprti cesti.
Tale cesta nama je vzela dosti več časa kot sva planirala, zato si pred termami skuhava hitro kosilo in nato ob pol sedmih vstopila. Sva mislila, da bosta dobri dve uri povsem dovolj, ampak sva se motila. Te terme so ubistvu ozka dolina, v kateri je okrog 20 bazenčkov z različnimi temperaturami termalne vode, od 35 do 45°C. Midva sva se za kar nekaj časa ustavila v prvem, kjer sva spoznala tri okrog deset let stare čilence, ki jih je najin jezik tako navdušil, da so morali o nama in Sloveniji izvedeti več. Angleško so znali približno toliko, kot midva špansko, tako da smo se eni od drugih učili jezika in se s skupnim trudom razumeli. Najbolj pa so bili navdušeni, ko sva se strinjala, da naju naučijo kakšno špansko kletvico. Ko sva se uspela izmuzniti do naslednjega bazena, sva navdušena ugotovila, da so nad njim v skalo zavrtani svedrovci, torej se je pred kopanjem tu plezalo. Starejši čilenski par sva slišala se prerekati, ali je to za plezanje ali ne, pa sva ju rešila ugotavljanja, nato pa smo se še za dodatno uro zagovorili z njima in predvsem z njunim sinom računalničarjem. Na koncu sva še v pol ure obdelala vse ostale bazenčke in sploh odkrila kako veliko jih je ter našla ledeno mrzel slap na koncu doline. Sicer so bile terme res drage (skoraj 50€ na osebo), ampak so se nama zdele vredne svojega denarja, saj kaj takega res ne najdeš drugje. Spet pa naju je navdušila odprtost čilencev, saj sva povsem naključno naletela na super debate in na prijatelja, ki ga bova verjetno ob koncu potovanja v Santiagu spet obiskala.
Naslednji dan naju je čakalo kar nekaj vožnje, mimo Osorna do Puerto Varasa, saj smo se tam dobili z Irenejem in Jernejo, še dvema slovencema, ki po Južni Ameriki na isti način kot midva potujeta z Mercedez Sprinterjem. Sicer smo se v živo spoznali prvič, prej smo se slišali samo preko kakšnega videoklica, ampak smo se hitro počutili, kot da bi se poznali že od prej. Ob zanimivih debatah sva midva verjetno celo podrla svoj rekord, kako dolgo sva na tem potovanju pokonci, pa tega sploh nismo opazili. Na srečo jima pozno vstajanje paše toliko kot meni, tako da smo Andrejeve ideje o zgodnjem vstajanju hitro zatrli, raje zjutraj počasi pojedli zajtrk in šli na en sprehod po Puerto Varasu, ki izgleda kot eno nemško mestece sredi Čila – razlog za to je verjetno veliko nemškega priseljevanja v ta del. Kupili smo si še en dober kos mesa in se najprej raje odpeljali naprej do Cochama na pozno kosilo, da smo si ob njem lahko privoščili kozarček vina.
4 komentarji
Bravo. Super doživetje, super zapisano.
Svetovni faci sta! Še veliko užitkov in dobrih pustolovščin še naprej😘
Doživeto napisano in odlično branje; Offroad pa konkreten,….😉 Se vesepim naslednjega branja 🤗
Greetings! Very useful advice in this particular article! Its the little changes that will make the biggest changes. Thanks for sharing!