O daljšem potovanju sva se začela pogovarjati na začetku 2. letnika magisterija. Vedela sva, da bova imela čez eno leto absolventa in da si želiva nekam za dlje časa, saj kasneje v življenju ni več veliko podobnih priložnoti. Prvotni plan je bil, da bi šla nekam “backpackat”, saj nama je bil tak način potovanja obema že dobro poznan. Afrika je zaradi visokih stroškov potovanja hitro odpadla, jugovzhodne Azije sva oba že nekaj prepotovala in sva si želela nečesa drugačnega, Evropa pa nam je tako blizu in poznana. Pristala sva na Južni Ameriki, ki je še noben od naju ni obiskal, hkrati pa sva od prijateljev slišala ogromno pozitivnih stvari. Zelo naju je privlačila surova lepota narave, še posebej Patagonija na skrajnem jugu kontinenta. Kmalu sva ugotovila, da je severni del Južne Amerike poceni, kar pa ne velja za bolj razvite države na jugu, še posebej ne za patagonski predel Čila in Argentine. Prijateljica Katarina nama je v tistem času poslala blog Jerneja in Špele, ki sta po Južni Ameriki potovala z avtom. Ideja se nama je zdela nora, avto je za tako potovanje namreč potrebno kupiti, predvsem pa sva bila mnenja, da tako potovanje stane precej več kot “backpackanje”. Kaj kmalu sva ugotovila, da to ni jugovzhodna Azija. Stroški prenočitev in hrana so kar visoki, še posebej v Patagoniji, kjer hostli stanejo 30-40€ na noč, da o hrani in prevozih raje ne govorim. Poleg tega so razdalje tam precej večje kot smo navajeni v Evropi. Svoboda, ki nama jo ponuja avto, naju je hitro premamila, stroške avtomobila in bencina pa sva opravičila s tem, da nama bo avto služil tudi kot brezplačno prenočišče. Ko sva enkrat kot navdušena plezalca ugotovila, da Južna Amerika skriva kar nekaj odličnih plezališč in da lahko plezalno opremo vzameva s sabo samo, če bova imela avto, sva bila odločena – 7 mesecev bova potovala z avtom. Nameravava obiskati Čile, Argentino, Bolivijo in Peru. Začela bova v Čilu in najprej potovala do skrajnega juga kontinenta – Ognjene zemlje, nato pa čez ostale države potovala proti severu.
Svoboda seveda nikoli ne pride poceni. Nakup avta v Južni Ameriki ni ravno najbolj preprosta stvar, obstajajo trije načini. Prvi je nakup avta v Čilu, saj je Čile edina država v Južni Ameriki, ki tujcem dovoljuje začasni izvoz avta iz države. Drugi je nakup avta od nekoga, ki je zaključil z potovanjem in ga prodaja, poleg tega mora obstajati možnost prepisa avtomobila na daljavo (odvisno od države registracije). Zadnji način pa je nakup in urejanje avta doma in nato prevoz z ladijskim kontejnerjem. Zadnja možnost se je od začetka koronavirusa noro podražila (cene se začnejo pri 5000€), splačalo bi se zgolj, če bi šla potovati za par let. Druga opcija se nama je zdela najlažja, saj po prepisu dobiva urejen avto in sva pripravljena na potovanje. Naslednje pol leta sva na raznih Facebook skupinah spremljala oglase avtov in kombijev. Veliko jih je bilo predragih, predvsem pa so jih prodajali v napačnem času. Za nakup avta sva izbrala najbolj neugoden čas – december, mesec v katerem največ ljudi začne potovanje, saj se na jugu Južne Amerike začenja poletje. Poleg tega pa nisva bila odločena glede tega kaj želiva, terenca ali kombi. Slednji nudi precej več udobja, predvsem pa zavetje pred neizprosnim vetrom in dežjem v Patagoniji. S terencem pa je vožnja precej bolj udobna, hkrati pa lahko prideš kamorkoli, kar pri precej slabih cestah Južne Amerike ni zanemarljivo. Po prebiranju blogov drugih popotnikov sva se kar malo zaljubila v idejo nakupa Toyote 4Runner, Urša pa se je še dolgo spogledovala z različnimi kombiji. Gre za model Toyote, ki se ne prodaja v Evropi, praktično pa gre za cenejšo in mogoče malo manj robustno različico legendarne Toyote Land Cruiser. V Združenih Državah od letos naprej celo ne bodo več prodajali terencev Land Cruiser, saj so jo nadomestili drugi Toyotini modeli, predvsem 4Runner. Oglasov za ta avto je bilo kar nekaj, saj so zelo pogosti v Čilu in jih velikokrat predelajo za podobna potovanja. Končna odločitev je padla po pivu z Jernejem in Špelo, ki sta isti model avta predelala za potovanje v Santiagu, glavnem mestu Čila. Navdušeno sva nama razlagala o neuničljivosti avtomobila in kako lahko prideš z njim do najlepših krajev za spanje. Čez poletje sva vestno spremljala oglase, vendar nama ni noben zares padel v oči, ali pa je bil takoj že prodan. Celoten čas pa sva se tudi že igrala z idejo o nakupu avta od lokalca v Santiagu in predelavi na lastno pest. Prvotno sva o tem govorila kot o izhodu v sili, meni pa se je že cel čas zdelo res carsko, da bi avto predelala sama. Na začetku jeseni sva imela že kar dobro predstavo o tem, kako bi predelala avto, vendar sva vztrajala pri tem, da to narediva samo, če ne najdeva drugega. Pravega avta seveda ni bilo, najbrž zato ker sva že zelo dobro vedela kaj si zares želiva in nisva bila pripravljena delati kompromisov, če si lahko perfekten avto narediva sama. Predvsem sva bila mnenja, da lahko narediva boljši avto za manj denarja. Morava pa priznati, da je tudi naju opekla inflacija. Marsikomu bi se ideja o nakupu avta v Južni Ameriki in predelavi na dvorišču AirBnB-ja zdela nora, midva pa sva v tem videla samo še dodatno dogodivščino in odličen uvod v potovanje. Na tem mestu moram dodati kako srečen sem, da imam očeta, ki me je naučil ogromno stvari in mi predvsem dal mišljenje, da se da vse naučiti in narediti sam. Brez takega mišljenja in znanja, ki sem ga pridobil pri delu z njim, mislim, da si ne bi upal niti sanjariti o tem.
Avto lahko v Čilu kot tujec kupiš samo s pomočjo nekoga, ki ima čilensko državljanstvo, saj potrebuješ dobiti RUT, ki je nekakšna davčna številka, za pridobitev pa ti mora nekdo posoditi stalni naslov. Prvotno sva se mislila obrniti na agencijo Suzi Santiago, ki tujcem za plačilo pomaga pridobiti RUT in najti ustrezno vozilo. O njih sva slišala mešana mnenja, ampak so bili edina možnost, ker nisva poznala nikogar iz Čila. Pisala sva jim email, vendar so bili izjemno neodzivni. Vmes sva izvedela za Juan Pablota iz Santiaga, ki naj bi tujcem pomagal pri nakupu avtomobila. Ni imel spletne strani ali česarkoli, dobila sva zgolj ime in številko. Ko sva ga kontaktirala, se je izkazal za zelo odzivnega in pripravljenega pomagati. S poslom je začel na začetku korona krize, ko je tujcem omogočal hrambo vozil v bližini Santiaga, saj se jih večina vrnila v domovino. Na eni točki je doma hranil okoli 50 kombijev, avtodomov in avtov. Dal nama je kontakt njegovega brata Roberta, ker sam ne živi v Santiagu, ampak okoli eno uro vožnje stran. Z Robertom sva se zmenila, da nama za plačilo pomaga pridobiti RUT, gre na oglede treh avtov in pomaga pri prepisu. Tukaj gre povdariti, da bi oglede in prepis zelo težko izpeljala sama, saj nobeden izmed naju ne zna špansko, v Čilu pa redkokdo zna angleško. Avte smo nato iskali na čilenskem ekvivalentu avto.net, izbiro pa je močno omejevala najina odločitev, da če bova imela terenca, mora biti 4×4. Velik del ponudbe so predstavljali 4×2 4Runnerji, katerega sva rekla, da bova kupila samo, če ne najdeva drugega. Roberto si je tako že 1 mesec pred najinim prihodom ogledal en avtomobil. Avto je zgledal soliden, zato smo se zmenili za ogled z mehanikom. Tukaj nama je pomagal Robertov prijatelj Pancho, ki je mehanik v rally ekipi premožne čilenske družine. Po pregledu se je izkazalo, da je bil avto najbrž prevrnjen na streho, poleg tega pa je bil prodajalec precej sumljiv in je zanikal vse probleme z avtomobilom. Zaradi problemov s plačilom (mednarodna nakazila lahko trajajo zelo dolgo), prepisom in hranjenjem, smo se odločili da nadaljujemo z ogledi, ko prispeva v Santiago in da bova avto plačala z gotovino. Ameriške dolarje sem na banki naročil 1 teden pred odhodom, pripravljeni naj bi bili v dveh dneh. V četrtek sem šel na banko, kjer so mi povedali, da oni prejemajo naročeno gotovino samo vsako sredo, midva pa sva imela let v ponedeljek. Baje bi moral poklicati na banko, kar na spletni aplikaciji seveda ni pisalo. Urša se je nato na srečo na svoji banki lahko zmenila za nakup dolarjev, prejela naj bi jih v ponedeljek dopoldne. Točne ure zaradi varnosti niso povedali, ampak naj bi bilo pripravljeno do 12:00 in da jo pokličejo. Najin plan je bil iti na letališče ob 13:00, ob 11:30 pa Urša še kar ni prejela klica. Po tem ko jih je klicala so ji povedali da so dolarji pripravljeni, vendar so jo pozabili poklicati. Po manjšem zapletu in dodatnih 45 minutah na banki sva tako dobila denar za avto 20 minut pred odhodom. Sreča spremlja neumne, ali kako gre že tisti pregovor? Iz Benetk sva preko Madrida v Santiago letela 5. decembra.
V Santiagu sva imela rezerviran AirBnb z ograjenim dvoriščem, kjer nama je lastnica zagotovila, da bova lahko parkirala in predelovala avto. V hiši je poleg naju živela še lastnica America, mehičan Christian, ki je bil na izmenjavi in indijka Shivangi, ki je bila na podoktorskem študiju astrofizike. Z Uršo sva si delila majhno sobico z 90 centimetrov široko posteljo, zraven pa je bilo ravno dovolj prostora za prehod. Imela sva tudi svojo kopalnico z nedelujočim tušem, iz katere je konstantno smrdelo. Ni bilo najbolj udobno, vendar je bilo izjemno poceni (hostel za 1 osebo bi bil dražji kot sva midva plačevala skupaj na noč), poleg tega pa naju je misel na večjo posteljo v avtu motivirala za delo. Prvih nekaj dni sva si ogledala Santiago, ki je iz turističnega vidika precej nezanimiv.
Večino časa sva posvečala iskanju avtomobilov in ugotavljala kje bova kupila vse potrebne stvari. Ko se je Roberto vrnil iz potovanja, smo najprej zaprosili za RUT, kar je kot vse ostale stvari v Čilu potrebno opraviti pri notarju. Kljub temu, da naj bi bili v Čilu pri takih birokratskih zadevah izjemno počasni in sva bila opozorjena, da lahko celotna zadeva traja par ur, je postopek stekel hitro. Kmalu zatem smo si šli ogledat prvi avto, Toyota 4Runner letnik 2006 z 265.000 km. Avto je bil v še kar dobrem stanju, zato sva se odločila, da si ga še enkrat ogledamo s Panchom. Izkušnja je bila izjemno zanimiva, saj tako temeljitemu pregledu avtomobila še nisem bil priča. Poleg priklopa na diagnostiko in standardnih zadev, je Pancho hodil okrog avta, vsak del rukal tako močno, da sem se bal, da bo kaj odtrgal in sproti opozarjal kaj ni v redu. Opazil je vsako podrobnost in vse sproti povedal nama in lastniku, kar nama je služilo kot temelj za nižanje cene. Avto je bil potreben kar nekaj vzdrževalnega dela, ampak je imel nove “all-terrain” gume (katerih cena ni zanemarljiva), zato sva lastniku povedala najino ponudbo. Odgovor naj bi dobila zvečer, saj je bil lastnik še z nekom zmenjen za ogled. Po popoldnevu prežetim z negotovostjo, sva naslednje jutro izvedela, da je nekdo drug ponudil 500€ več. Sklenila sva, da avto zares ni vreden toliko in nadaljevala z iskanjem. Pred odhodom sva mislila, da je opcij veliko, vendar se je izkazalo da je bilo veliko avtomobilov že prodanih ali pa so bili prodajalci neodzivni. Kasneje smo se zmenili še za ogled drugega avta, vendar se je lastnik na jutro ogleda čudežno odločil, da avta ne bo prodajal, po tem ko smo mu povedali, da pridemo na ogled z mehanikom. Tisto dopoldne sva se obupana vrnila k iskanju in ugotovila, da je bil na novo objavljen oglas za 4Runnerja letnik 2010 s 126.000km. Cena je bila glede na ostalo ponudbo res nizka, zato smo se takoj zmenili za ogled. Avto je prodajal starejši par, saj naj bi bil za gospo previsok za vstopanje. Pri pregledu nama je Pancho samo veselo kimal in nakazoval, da je avto razen parih lepotnih zadev v super stanju. Poleg tega je bil večinoma vožen v mestu in lastnik je dobro skrbel zanj. Avto sicer ni imel “all-terrain” gum, ampak sva bila po 10 dneh iskanja samo vesela, da sva našla v redu avto. Zmenili smo se za ceno in prepis naslednji dan. Po nekaj komplikacijah s plačilom in dvournem čakanju pri notarju je Urša prvič postala lastnica avtomobila. Čustveni vlakec smrti preteklih dni je trajal precej dlje kot sva si na začetku predstavljala, vendar nama je bilo vseeno, ker sva končno imela avto.
Naslednjih nekaj dni sva preživela v trgovinah, predvsem v Sodimacu, ki je čilenska verzija Obija. Iz avta sva vzela zadnjo vrsto sedežev in se lotila izdelave platforme, ki nama bo služila kot postelja in prostor za hrambo. Izdelava nama je vzela precej časa, kar gre pripisati neverjetno krivim vezanim ploščam iz Sodimaca in najinemu perfekcionizmu. Platforma ima na zadnjem delu dva predala, v enem hraniva celotno kuhinjo, v drugem pa obleke. Na sredini se skriva še večji predal za najina pohodna nahrbtnika in plezalno opremo. Ob strani pri zadnjih vratih pa je na eni strani še dodaten predal, ter na drugi prostor za kompresorski hladilnik. Solarni panel, dodaten ciklični akumulator, kable in razne drobnarije sva kupila v manjšem podjetju, ki se ukvarja z montažo solarnih sistemov. Prijazen gospod Eduardo, ki je znal nekaj angleško (kar je za Južno Ameriko redko), nama je nasmejan prinašal vse, kar sva potrebovala in nama več manjših stvari samo dal v roke in pomežiknil. Slednje se kasneje niso pojavile na računu. Tako sva bila v trgovinah vedno znova presenečena nad prijaznostjo in potrpežlivostjo čilencev. Za najine električne potrebe sva na streho zmontirala 100W solarni panel, ki napaja dodatno baterijo. Poleg tega je dodatna baterija preko naprave za pametno združevanje baterij (Victron Cyrix) povezana s štartno baterijo in se napaja tudi med vožnjo, kar nama zagotavlja elektriko tudi na deževne dni. Na baterijo pa je povezan še 375W inverter, hladilnik in LED osvetljava. Na streho sva poleg solarnega panela zmontirala tudi jekleno kletko za prevoz različnih stvari in tendo, ki nama bo nudila zavetje pred soncem in dežjem, ker bova večino časa preživljala zunaj. Kupila sva še nove Falken Wildpeak AT3W gume, saj so bile obstoječe že popolnoma preperele in sva imela na vsakem ovinku občutek da “driftava”. Dobre gume naj bi bile zaradi neizprosnosti južnoameriških cest izjemno pomembne.
Po dobrih dveh tednih sva se v Santiagu počutila že skoraj kot doma. America je zelo prijazna in nama je pomagala najti rešitev za marsikateri problem. Predvsem se ni pritoževala čez najino vsakodnevno ropotanje na dvorišču in prošnje za premikanje njenega avtomobila. Delala je v šoli kot učiteljica španščine, tako da naju je na začetku tudi marsikaj naučila. Srečala sva se tudi z gorenjevaščanom Rožletom Revnom, ki čez Južno Ameriko potuje s kolesom. Začel je v Kolumbiji in v 6 mesecih prišel do Santiaga, namen pa ima prekolesariti do najbolj južnega mesta kontinenta – Ushuaije. Njegovo pot lahko spremljate tukaj. Božič sva preživela v družbi sostanovalcev in parih Amerikinih prijateljev. Precej nenavadno je bilo praznovati božič v poletni vročini in v trgovskih centrih opazovati božičke kako se kuhajo v zimskih oblekah. Vmes sva preživela tudi super večer z Robertom in njegovo punco, ki sta naju povabila na večerjo. Oba sta že izkušena popotnika, iz Čila sta z motorjem potovala v Severno Ameriko že dvakrat, prvič celo do Aljaske. Brez Robertove pomoči si ne moreva predstavljati kako bi naredila vse kar sva. Pri nakupu avta je naredil veliko več kot smo se zmenili in sva ga plačala, kasneje pa nama je z navdušenjem pomagal kakorkoli je le lahko. Očitno je bilo, da skupaj z bratom pomagata tujcem iz veselja in ne zgolj zaradi plačila. Najin prvotni plan je sicer bil, da odideva pred božičem, na koncu pa nama je to uspelo 30.decembra. Zadnjih nekaj dni pred odhodom sva bila prepričana, da imava samo še malo za narediti in da odideva naslednji dan, ampak je bila vsak dan ura kar naenkrat ena zjutraj, stvari pa še niso bile dokončane. Predzadnji dan v letu sva tako presrečna, da končno zapuščava Santiago, začela najino potovanje in se odpravila v Cajon del Maipo.
