Kategorija:

Čile

Vulkani in offroadi

z Urša Zrimšek March 28, 2023

napisal/a Urša Zrimšek

Iz Valle de los Condores sva se odpeljala naprej proti velikem slapu Salto del Laja, nad katerim so čilenci kar navdušeni. Odločila sva se, da bova šla tam v en kemp, saj na iOverlanderju, aplikaciji, na kateri iščeva prenočišča, ni bilo nič pametnega, pisalo pa je da so kempi okrog 5€. Ta aplikacija si res zasluži še malo hvale. Omogoča dodajanje prostorov kjer lahko na divje spiš in vseh dodatnih zadev, ki jih na takem potovanju potrebuješ (pip, na katerih lahko natočiš vodo, javnih tušev, pralnic, različnih opozoril, policijskih kontrol, razglednih točk, …) ter komentiranje le teh, da potem dobiš aktualne informacije o stanju označenih lokacij. To vsak dan prihrani kakšno uro iskanja prenočišča in močno zmanjša potrebo po plačljivih kempih ali apartmajih. Moderatorji pa še vsak vnos preverijo in skrbijo, da na aplikaciji ni napačnih informacij ali informacij, ki bi škodovale lokalcem. Vse to je uporabniku na voljo zastonj! Na koncu potovanja jim zagotovo nakaževa dobro napitnino.

Ampak pojdimo nazaj do slapov. Ko sva prispela v mesto sva najprej dojela, da je zadeva res močno turistična, saj so ob cesti na vsake dvajset metrov vabili v svoje “cabañe”. Ko sva slap videla iz ceste, sva bila malo razočarana. Res, da se je poletje že začelo in voda verjetno ni bila na višku, ampak še vseeno nisva povsem razumela zakaj ima ta slap tako množičen obisk. Midva sva si rekla, da bova vstopnino raje prihranila in sva imela pogled iz ceste zadosti. Zaradi pozne ure in pomanjkanja umivanja v zadnjih dneh pa sva še vedno potrebovala kemp. Tu naju je spet udarila inflacija – kemp, za katerega je bil zadnji vnos 5€ na osebo, bi naju skupaj prišel 25€. Na koncu sva našla enega za 16 in ga izrabila do konca: (mrzel) tuš zvečer in zjutraj in celo dopoldne na wifiju. Malo sva se slišala s prijatelji, nato pa je Andrej s pomočjo iOverlanderja na zanimiv način naštudiral pot naprej. Avtoceste sva se že malo naveličala, zato je iskal opozorila za težko prevozno cesto v smeri proti vulkanu Lonquimay in poskrbel, da sva vse vključila v najin plan za naprej. Vmes sicer nekaj ceste ni bilo vrisane, ampak je našel komentarje, da se tam nekje da prečkati reko in dve vrisani cesti povezati. Želel je namreč sestaviti eno preizkušnjo za najin avto, da se malo bolje spoznamo. Popoldne sva se odpravila naprej in do večera prišla do lepega akumulacijskega jezera, kjer sva prespala.

Offroad dan sva začela z bogatim zajtrkom z vmešanimi jajčki na plaži, za kar sva šele kasneje dojela, da je bila zelo pametna odločitev. Od hidroelektrarne naprej se je cesta spremenila v makedam, verjetno se jim je splačalo asfaltirati samo do tja, naprej so bile samo posamezne hiše ali manjše vasice. Ta makedam je imel veliko “washboarda”, ki ga pri nas nisva velikokrat srečala, tu pa je zelo pogost pojav. To so valovčki na cesti, ki nastanejo zaradi poskakovanja gum po slabi mešanici peska za makedam in so za vožnjo zelo neprijetni. Poleg “potresa”, ki ga ustvarijo, je problem tudi, da sprednje gume pri zadnjem pogonu na taki podlagi zelo hitro izgubijo oprijem. Zgodba je bila povsem drugačna, ko sva vključila 4×4. Za vse dvomilce, če ga v Južni Ameriki res potrebuješ naj poveva, da je vožnja čez washboard res veliko manj nadležna z njim. Skupaj z bolj spuščenimi gumami nama je ubistvu postala čisto udobna in zabavna. To območje Čila originalno pripada plemenu Mapučev. Midva o njih pred to potjo nisva slišala kaj dosti dobrega, v potovalnih skupinah sva zasledila le strah pred njimi in nasvete, da se je dobro držati stran od njihovih protestov, saj lahko postanejo nasilni. Spet se je izkazalo, da je nek splošen strah in posploševanje izgredov na celotno skupnost povsem napačno. Ko sva iskala, kje je mogoče prečkati reko in potem nadaljevati pot v pravo smer, sva morala pri dveh hišah vprašati za pomoč. Pri eni nama je povedal, da je prečkanje pri prehodu, ki sva ga našla, mogoče, potem pa naju je poslal še do druge, ko sva ga spraševala za dovoljenje, saj je bil dovoz zaprt z vrati. Oba sta bila zelo prijazna in razumevajoča do najinega neznanja španščine in se potrudila, da smo se razumeli. Obžalujeva, da se španščine nisva že prej naučila, saj bi se tukaj vsi radi malo pogovorili s tabo, midva pa tega nisva zares sposobna. Dobila sva dovoljenje za prečkanje in potrditev, da je na drugi strani tudi cesta – iz tega brega je izgledalo, kot da naju tam čaka le peš pot. Pred nama je reko prečkal še en konjenik, skupaj s štirimi mladimi kužki, ki so morali reko preplavati. Midva sva šla čez najprej peš, da sva pogledala, če bo najin avto to zmogel. Najin zajem zraka namreč ni premaknjen višje, kot pri “tapravih” terencih, zato morava biti pri vodi kar pazljiva, da nama je ne potegne v motor. Ker je meni voda segla maksimalno do kolen, me je Andrej s fotoaparatom poslal na sredino reke, sam pa se je udobno zapeljal čez. Na srečo sem takoj za tem pogledala par slik in videla, da registrska tablica visi samo še na eni strani. Sva jo hotla popravit, pa opazila, da je spoh ni več na avtu, nato pa jo hitro našla na dnu reke blizu najinega brega. Našla je novo mesto na armaturki, potem pa smo nadaljevali po kolovozu v breg.

Pot ni bila posebej zahtevna, parkrat sva zapeljala v bolj mehak pesek in malo vijugala med skalami in grmovjem, ampak nič posebej zahtevnega. Potem pa naju ustavita dva fanta, stara okrog 10 let, ki nama govorita nekaj po špansko, razumeva samo “no pasar”. Sprašujeva se, če cesta ni prevozna, nato pa dojameva, da zraven govorita še “bebida”. Dobeseden prevod je pijača, ampak ko to rečejo čilenci imajo v mislih kokakolo. Nanjo so res mahnjeni, lep dokaz za to je, da je klasična flaša kokakole velika 3l, v trgovini pa imaš cele police s paketi treh takih skupaj. Liter in pol flaša nama tukaj izgleda kot literska doma. Količine gaziranih pijač v vozičkih v trgovini so res presenetljive, verjetno pa je to tudi eden izmed glavnih razlogov za zelo pogosto prekomerno težo ljudi v državi. Zelo zanimivo nama je bilo tudi, da je bila to prva stvar, ki sta jo tedva dečka želela, midva pa je na žalost (kljub temu, da se je Andrej te njihove odvisnosti že kar navlekel) nisva imela. Ko sta dojela, da govoriva resnico, smo se spogajali za dve čokoladni tablici, pa sta naju spustila naprej. Nato pa sva prišla do zapore, kjer naju čokoladke niso mogle rešiti. Pred nama je bila ograja zaklenjena s tremi ključavnicami, okrog pa obešene mapuške zastave. Ko sva stopila iz avta sva zagledala da proti nama hodi mož srednjih let z zelo resnim izrazom, velikim nožem za pasom in veselim kužkom ob strani. Ko sva ga prijazno pozdravila je zelo resno vprašal kam greva in zahteval najine dokumente. Dala sva mu kopije, ki jih je poslikal, pregledal najin avto, da notri ni še koga, si zapisal registracijo in nama povedal, da je to prehod med osmim in devetim območjem in da on kontrolira, kdo ju prehaja. Tu smo se začeli pogovarjati že preko Google prevajalnika, ker najina španščina seveda ni omogočala tako podrobnega pogovora. Njega je še zanimalo iz kje sva, kaj sploh delava v Čilu, kaj tukaj, kje sva izvedela za to cesto in kaj veva o Mapučih. Spet sva obžalovala svojo španščino, dodatno pa še najino nepoznavanje lokalne zgodovine, saj sva namesto tega, da bi od njega kaj zanimivega izvedela, izpadla največja turista in verjetno tudi zato dobila zelo visoko ceno odklepanja ograje – čilenski ekvivalent 20€ na osebo. Vedela sva, da za prehod plačaš neko napitnino, ampak sva slišala za veliko manjšo. Sklepava, da on pač oceni koliko ti lahko reče, pa sva midva s svojim nakupom dobrega avta in turističnim obnašanjem dobila tako ceno. Ker se je takoj po povedani ceni odmaknil in s tem pokazal, da pogajanj ne bo, sva se odločila, da mu pač dava zahtevan denar in nadaljujeva kjer sva želela. Pot nazaj je bila zdaj že kar dolga, bencin isto drag, pričakovan offroad pa še pred nama. Malo naju je opeharil, ampak mu ne zameriva. Glede na to kako preprosto te ljudje živijo, mu ta denar sigurno pomeni veliko več kot nama. Upam, da ga deli z ostalo skupnostjo, ki živi pod plehnatimi strehami v hišah brez kakršnekoli izolacije, pa vseeno v teh hribih nimajo ravno milih zim.

Naprej nadaljujeva po ozki poti med trnavim grovjem, vijugava med skalami, ampak nič posebnega. Ker sva že blizu vrisane poti, si misliva, da sva hujše že prevozila in da so vsa opozorila čisto pretirana. Pa sva se motila – šele, ko se vrisana cesta začne, se je začel tudi pravi offroad. Skozi gozd sva se vozila preko ogromnih jarkov, ki jih je naredila voda, Andrej je pazljivo izbiral pot, da ne bi slučajno v kakšnega zapeljala, saj bi potem lahko grdo nasedla. Reke pa sva prečkala čez mostove, ki jim, če bi imela izbiro, ne bi zaupala. 4×4 za dober oprijem in reduktor za natančno vožnjo in večjo moč sta se tukaj izkazala za ključna prijatelja, Andrej pa s svojim odličnim občutkom za nov avto in za izbiro optimalne poti za ključnega voznika.

Po vsem tem adrenalinu in približno petih urah vožnje s hitrostjo 5-10 km/h sva bila oba normalne makedamske ceste kar vesela, naslednje par ur po njej pa se je zdelo kot po avtocesti. Na razgledno točko Lonquimay vulkana, kjer sva želela spati, sva se pripeljala ravno ob sončnem zahodu. Že takrat je bilo res mraz, tako, da sva si po celem dnevu brez hrane ob 10 zvečer skuhala le makarone s pestom. Pa še to sva med čakanjem na vretje vode prižgala zvočnik in plesala naokrog, da sva se malo ogrela. Po vročini zadnjih tednov res nisva bila pripravljena na temperature blizu 0°. Za spat sva na plan privlekla najine tople spalke in izolirala avto – na šipe sva prilepila tisto srebrno peno, ki je sicer namenjena varovanju armaturke pred soncem, med sprednje sedeže in najino posteljo pa obesila deko, ki naju loči od hladnega sprednjega dela. Sredi noči sva se kljub samo parim stopinjam zunaj oba zbudila prešvicana in tako izgubila strah, da bi naju v avtu kdaj zares zeblo. Je bilo pa kar težko v ta mraz vstati zjutraj, ko sva se odločila ujeti sončni vzhod na Craterju Navidad, povsem črnem stranskem kraterju vulkana, na katerem sva se nahajala. Ker nisva vedela, kdaj sončni vzhod zares je in sva si privoščila malo preveč spanca, sva ga sicer videla že na poti navzgor, ampak je bilo še vseeno lepo pojesti zajtrk na sončku na vrhu kraterja.

Pot sva nadaljevala navzdol po drugi strani vulkana, skozi mesto Malalcahuello, ki naju je spominjal na Bovec, saj je na Lonquimayu pozimi mogoče tudi smučati, v okolici pa je zelo razvito tudi gorsko kolesarstvo, do narodnega parka Conguillo. Prvo noč sva prespala še zunaj parka ob lepem potočku na kraju, ki nama ga je priporočil Roberto. Do tu sva že ugotovila, da bova imela v Čilu kar velik problem s smetmi, iz dveh vidikov. Prvi je, da nekih javnih smetnjakov sploh nikjer ni, midva pa se sploh nisva zavedala, kako veliko smeti proizvedemo. Še s takim preprostim življenjem, kjer pojeva dva obroka na dan in si ne kupujeva nobenih novih stvari, hitro proizvedeva kakšne 5 litrov na dan, tako da sva stalno na preži za kakšnim smetnjakom. Drug problem, ki nama je tukaj postal še posebej jasen, pa je čilenska brezbrižnost za čisto naravo. Seveda nočem tega posploševati na vse čilence, je pa dejstvo, da je takih, ki jim za smeti ni mar, veliko več kot recimo pri nas. Na vseh klasičnih zbirnih mestih lokalcev, kot je bil tudi ta, je polno smeti, tu sva jih opazila še metati prazne piksne piva v potoček in žariti na naluknjanem kosu pleha, ki so ga po koncu kar pustili na kurišču. Mislim, da krivda, poleg posameznikov, ki smetijo, leži tudi na državi, ki ne poskrbi za ozaveščanje prebivalcev in za dostopnost smetnjakov. Vsaj v mestih in v plačljivih parkih, ki so dostopni po asfaltirani cesti, bi lahko poskrbeli za smetnjake in odvoz, pa sem prepričana, da bi smeti letele od manj ljudi.
Naslednji dan sva se vozila po lepih cestah parka in šla na lep trek imenovan Sierra Nevada – tudi tu se nahaja gorovje s tem imenom. Spet sva začela v vročini in vlažnem gozdu, potem pa se med Arancaunijam vzpela do lepih razgledov. Na vrhu naju je celo pričakal prvi sneg Čila!

Prednost tega parka je tudi, da pot skozi njega pelje od severa proti jugu (ali obratno 😉) in sva skupaj z ogledom parka še povečevala najino geografsko širino. Iz parka sva nadaljevala pot po smučarskih vasicah Villarici in Puconu, katerih najboljši del je bilo zagotovo spanje na vulkanu Villarica. Vulkan je aktiven, čez dan puha dim, ponoči pa se v temu dimu odseva lava iz kraterja, tako da vulkan na vsake par minut hudo zažari.

V Villarici sva prvič oprala obleke. Tiste, ki niso za v sušilca, sva dobila nazaj mokre, tako da sva si na robu mesta postavila svoj ciganski tabor. Pri prvem poskusu naju je nek prijazni ata posvaril, da je tu obešanje prepovedano in da nama bo policija napisala kazen. Svetoval je, da se premakneva na drugo stran parkinga, kar sva tudi naredila. Še zdaj pa sumiva, da mu samo ni bil všeč pogled na najine gate iz njegove najljubše klopce.

Dim na vrhu priča o aktivnosti vulkana. Ko sva spala v Villarici, se je prvič zgodilo, da sem iz avta vstala prej od Andreja. Zbudila naju je namreč glasna sirena, kar te ob aktivnem vulkanu kaj hitro vrže iz postelje. Zunaj sva videla, da domačini niso nič odreagirali, torej se verjetno ni za bati kakšnega večjega izbruha. Sem pa vseeno prepričala Andreja, da greva pojesti zajtrk 500m stran, kjer imava razgled na vulkan, da nebi slučajno zamudila kakšne dejavnosti. Kasneje ta dan nama je Roberto povedal, da ta sirena pomeni, da se je nekje zgodil požar in kliče gasilce na pomoč.

Iz Pucona nama je Roberto predlagal, da preizkusiva eno direktno offroad pot proti jugu, ki naju bo pripeljala ravno do Termas Geometricas, enih izmed najbolj znanih term v Čilu. Sicer oba res nisva ljubitelja term, tako da so tele druge v enem mesecu verjetno življenski rekord, ampak terme v Čilu so res na drugem nivoju! Do tam pa je naju in predvsem najin avto čakala še ena preizkušnja. Na začetku tega offroada naju je pričakala tabla z napisom “zaprta cesta”. Hmm, a to pomeni zaprta za navadna vozila, a tudi za take mašine, kot je najina? Malo pred tem sva srečala še dva terenca, sicer veliko bolj nadgrajena kot pa najin, ampak zgledali so, kot da so pravkar prevozili to pot. Andrej je moj komentar, da lahko pa da so obrnili, ker piše da je cesta zaprta, raje preslišal in sklenila sva, da greva pogledat. Pot se je začela zmerno, lepa gozdna cesta z nekaj vzponi po bolj mehki podlagi, ampak nič zahtevnega. Tako sva nadaljevala skozi lep araucanjin gozd, dokler se cesta ni začela spuščati. Tam naju je pričakala še ena tabla, da je cesta zaprta, ampak ker zaenkrat ni bilo nič zahtevnega, sva se spet odločila nadaljevati. Nato pa se je zabava začela. Navigiranje čez jarke in mimo skal in debel je bilo po poti navzdol kar zanimivo, nekajkrat sem šla iz avta jaz, da sem od spredaj gledala, kako naj Andrej zapelje, da avto ne bo nasedel, nekajkrat pa sem v izvidnico poslala njega, da je sploh presodil, če bo za naslednjim ovinkom cesta še prevozna. Jaz bi verjetno že veliko prej rekla, da ni, pa sta me in avto in Andrej vedno znova presenetila, kaj vse se da. Parkrat sem sicer izrazila svoj dvom, če je vožnja naprej še pametna, glede na to da ne veva razloga, zakaj naj bi bila cesta pred nama zaprta, pa me je Andrej takoj utišal z enim “Ne paničari”. Ko se je teren malo umiril, pa mi je priznal, da je vesel, da je cesta lepša, ker res ne ve, če bi isto cesto lahko prevozil tudi navzgor. MIDVA PA ŠE NITI NE VEVA, A JE POT NAPREJ MOGOČA!!! Upsi, to je zgleda z mano delil prehitro. Na srečo naju ni pričakal kakšen podrt most, ampak sva se pripeljala samo do zapornice. Na drugi strani pa sta bila dva rangerja tega nacionalnega parka. Andrej je šel v strahu do njiju, misleč, da bosta jezna na turista, ki se vozita po zaprti cesti. Ampak se je zgodilo nasprotno. Ko se je približal, ga je ranger navdušeno vprašal, če je dobra cesta in pohvalil, da mava dober avto (buena machina), da je to zmogel. Povedal je še, da navzdol je lahko, v drugo stran pa rata zanimivo. V tistem je iz hiške prišel še en, začudeno pogledal najin avto in nama pokazal dvignjen palec. Odprla sta nama zapornico in veselo zaželela srečno pot, brez kakršnegakoli pridiganja o zaprti cesti.

Tale cesta nama je vzela dosti več časa kot sva planirala, zato si pred termami skuhava hitro kosilo in nato ob pol sedmih vstopila. Sva mislila, da bosta dobri dve uri povsem dovolj, ampak sva se motila. Te terme so ubistvu ozka dolina, v kateri je okrog 20 bazenčkov z različnimi temperaturami termalne vode, od 35 do 45°C. Midva sva se za kar nekaj časa ustavila v prvem, kjer sva spoznala tri okrog deset let stare čilence, ki jih je najin jezik tako navdušil, da so morali o nama in Sloveniji izvedeti več. Angleško so znali približno toliko, kot midva špansko, tako da smo se eni od drugih učili jezika in se s skupnim trudom razumeli. Najbolj pa so bili navdušeni, ko sva se strinjala, da naju naučijo kakšno špansko kletvico. Ko sva se uspela izmuzniti do naslednjega bazena, sva navdušena ugotovila, da so nad njim v skalo zavrtani svedrovci, torej se je pred kopanjem tu plezalo. Starejši čilenski par sva slišala se prerekati, ali je to za plezanje ali ne, pa sva ju rešila ugotavljanja, nato pa smo se še za dodatno uro zagovorili z njima in predvsem z njunim sinom računalničarjem. Na koncu sva še v pol ure obdelala vse ostale bazenčke in sploh odkrila kako veliko jih je ter našla ledeno mrzel slap na koncu doline. Sicer so bile terme res drage (skoraj 50€ na osebo), ampak so se nama zdele vredne svojega denarja, saj kaj takega res ne najdeš drugje. Spet pa naju je navdušila odprtost čilencev, saj sva povsem naključno naletela na super debate in na prijatelja, ki ga bova verjetno ob koncu potovanja v Santiagu spet obiskala.

Naslednji dan naju je čakalo kar nekaj vožnje, mimo Osorna do Puerto Varasa, saj smo se tam dobili z Irenejem in Jernejo, še dvema slovencema, ki po Južni Ameriki na isti način kot midva potujeta z Mercedez Sprinterjem. Sicer smo se v živo spoznali prvič, prej smo se slišali samo preko kakšnega videoklica, ampak smo se hitro počutili, kot da bi se poznali že od prej. Ob zanimivih debatah sva midva verjetno celo podrla svoj rekord, kako dolgo sva na tem potovanju pokonci, pa tega sploh nismo opazili. Na srečo jima pozno vstajanje paše toliko kot meni, tako da smo Andrejeve ideje o zgodnjem vstajanju hitro zatrli, raje zjutraj počasi pojedli zajtrk in šli na en sprehod po Puerto Varasu, ki izgleda kot eno nemško mestece sredi Čila – razlog za to je verjetno veliko nemškega priseljevanja v ta del. Kupili smo si še en dober kos mesa in se najprej raje odpeljali naprej do Cochama na pozno kosilo, da smo si ob njem lahko privoščili kozarček vina.

March 28, 2023 4 komentarji 64 ogledov

Čile

Končno na poti!

z Urša Zrimšek March 13, 2023

napisal/a Urša Zrimšek

S 126.126km na števcu sva se po dopoldnevu pakiranja odpeljala proti Robertu in Danieli, da jima pokaževa (skoraj) dokončan projekt, on pa nama nov motor, ki ga je kupil za motoristično turo po Carreteri Austral, ki jo bo vodil marca. Ko smo se poslovili, sta naju čakali še dve oviri: pred podaljšanim novoletnim vikendom sva se morala založiti s hrano v nabito polnih trgovinah in skupaj z okrog 400.000 drugimi vozili zapustiti Santiago. Na srečo so nama ostali opravki pobrali toliko časa, da sva največjo gužvo zamudila. Iz mesta sva se uspela odpeljati ravno ob sončnem zahodu. Občutki, da po vsem tem času in večkratnem prestavljanju dneva odhoda končno zares začenjava svojo dogodivščino, so bili neverjetni! Za prvo destinacijo sva si izbrala Cajon del Maipo, kanjon vzhodno od Santiaga, saj sva želela čimprej iz mesta v naravo. Ob tako poznem odhodu nama seveda ni uspelo priti do konca doline Yeso, kot sva sprva planirala, ampak sva se ob enajsti uri zvečer že v temi ustavila na plaži na začetku doline. Ob šestih zjutraj sem navdušena nad razgledi skozi okno zbudila Andreja, nato pa sva še za par ur zaspala in z najbolje prespano nočjo v Čilu potrdila, da sva pravilno izbrala podlogo in odejo. Po treh tednih sonca in vročine, naju je seveda na prvi dan potovanja pričakal tudi dež. Ampak nič zato, vožnja proti koncu doline je bila zato še bolj mistična, razgledi pa so se tudi nekajkrat pokazali.

Ker je bilo na koncu doline na 2700m samo 6 stopinj in veliko vetra, sva tamkajšnje vroče vrelce spustila, odločila pa sva se tudi, da si greva skuhat novoletno večerjo nazaj na prenočišče prejšnjega dne, kjer je bilo veliko topleje. Po dobri večerji, steklenici čilenskega vina in nekaj požirkih Pisca (žgana pijača, ki neti prepir med Čilenci in Perujci, ker se ne morejo dogovoriti komu pripada) sva polnoč komaj dočakala, oba sva si samo čimprej želela v najin udobni novi dom.

Na prvi dan leta 2023 naju je prebudila gneča lokalcev, ki so na plaži začenjali svoje roštiljade. Vonj po žaru se nama je na novoletno jutro zdel precej nenavaden. Zaradi neutečenosti sva potrebovala kar nekaj časa, da sva bila pripravljena na odhod, potem pa sva se odpeljala do prelepih term Colina, vročih vrelcev na koncu druge doline Cajona del Maipo.

Po parih urah namakanja sva sklenila, da bova tam še prespala, da si bova poleg term lahko še malo ogledala okolico in se naslednji dan spet grela v topli vodi. Med sosednje hribe sva potem res šla, vrelci pa so bili zaradi vikenda tako polni, da sva se po hitrem tušu raje čimprej pobrala. Ampak zgleda vseeno prepozno – na poti nazaj sva bila peti avto, ki se je moral ustaviti, ker se je pod cesto začel požar in so plameni že nevarno segali do sredine ceste. Andreja sem po parih slikah hitro pregnala v avto, da sva se odpeljala višje po kanjonu na varno razgledno točko, od kjer smo potem še z ostalimi obiskovalci kanjona skupaj opazovali gašenje požara s helikopterji. To je bila namreč edina cesta po kateri je mogoče zapustiti kanjon. Močen veter gašenju ni pomagal – ogenj se je v parih urah močno razširil, videla sva tudi kar nekaj domačinov, ki so se s povsem polnimi avti svojih stvari vozili višje v dolino, poleg njih pa so tekli še njihovi psi. Ti pogledi so bili res srce parajoči. Ker ni izgledalo, da bi se situacija izboljševala, sva se odpeljala na plažo malo višje, da sva si lahko skuhala kosilo. Kuhanje je bilo zaradi močnega vetra, ki je nosil pesek, res neprijetno, pomivanje posode pa nemogoče. Ko to pišem dva meseca kasneje, se mi zdi to nadvse smešno, ker je zdaj tako kuhanje in pomivanje seveda stalnica, pesek v hrani (ki ga imenujeva local garnish oz. lokalna začimba) pa nama doda tist poseben priokus, ki ga bova doma zagotovo pogrešala. Po kosilu sva šla pogledat nazaj do kolone vozil, če se kaj dogaja, pa sva prišla ravno prav, saj so uspeli toliko omejiti požar, da je bil mogoč izhod iz doline. Po poti je sicer nad nama helikopter še vedno pridno prenašal vodo, nekatera pobočja ob cesti so bila v celoti požgana, domačini pa so se z lopatami v rokah polivali z vodo, ker so se ravnokar herojsko borili z ognjem, da bi zavarovali svoje domove. Glede na količino žarov, ki so se ta vikend kurili v kanjonu, sklepava, da je bil za požar kriv nekdo, ki je to delal preveč nepazljivo. Ker naju je na poti čakal še dolg zastoj, nama po uspešnem pobegu Santiaga ni uspelo doseči, tako da sva prespala kar na koncu kanjona.

Naslednji dan sva se mogla vrniti še do najinega stanovanja v Santiagu, saj sva tam pozabila svoj mali prenosni zvočnik. Ko sva najin prihod usklajevala s Shivangi, sostanovalko, nama je povedala, da sta se z lastnico hudo skregali in da se bo danes selila. Nisva sicer vedela, kaj se je zares zgodilo – midva sva imela z obema res dober odnos, tako da tukaj ne želim kogarkoli postavljati v slabo luč. Sva se pa odločila, da ji pomagava pri selitvi, ker je bila ob najinem prihodu vsa iz sebe. Skočila sva še v trgovino, ona je vse spakirala, nato pa smo njene kovčke dali na streho, nekaj vreč še na posteljo (stvari je imela toliko, da sva se za trenutek že ustrašila, da ji pomagava oropati Americo) in odpeljala sva jih do njene prijateljice, ki ji bo začasno nudila prenočišče. Vsaj tako sva mislila. Naslov ni bil pravilen, poslala naju je do neke pisarne blizu centra Santiaga. Tam so nama klasično na vsak način želeli pomagati. Midva sva takoj pisala Shivangi za nov naslov, oni pa so poskušali dešifrirati, kje bi pravilni naslov lahko bil in naju že skoraj poslali v drugo mesto. Shivangina prijateljica označene lokacije ni znala poslati, pač pa nama je opisala kako stavba zgleda in blizu katerega parka je, poslala še en napačen naslov, potem pa sva na Google Street View-ju končno našla pravo stavbo (na srečo je bila modra in 12 nadstropna), se odpeljala na drug konec centra in po zmešnjavi zaradi pomanjkanja parkirišč končno uspešno oddala njene stvari. Če nimaš mestne vinjete je tudi vožnja iz centra Santiaga zelo dolga in zanimiva, tako da sva po eni uri vožnje skozi zelo raznolike predele, končno spet zapustila to ogromno mesto, ki naju zgleda res težko spusti iz svojih krempljev.

Prva destinacija južneje od Santiaga, ki sva si jo želela ogledati je park imenovan Siete Tazas, ali “sedem skodelic”. Med krajšim sprehodom sva si ogledala skodelice in lep slap, nato pa sva si za nabiranje kondicije za nadaljne trekinge izbrala še enega malo daljšega, ki naju je peljal skozi vlažen gozd do povsem suhih pobočij z razgledom na dolino in oddaljen vulkan. Na koncu sva si po res vročem dvournem sprehodu privoščila še dolgo kopanje v mrzlih tolmunčkih in se zato na naslednjo destinacijo spet pripeljala v temi.

Dolgo pričakovano plezališče Valle de los Condores naju ni niti približno razočaralo. Tu se je zares začelo brezskrbno potovanje v najinem stilu – en teden sva spala sredi ničesar, skrbela samo za to, kdaj je najboljši čas za plezanje, kaj bova jedla in koliko vode in hrane imava še na voljo. Tega sicer pred prihodom nisva najbolje premislila, saj je prva trgovinica (kontejner prijaznega ata, ki ponuja okrog 30 različnih izdelkov) oddaljena 40 kilometrov, tako da bi morala priti bolj založena. Tako sva se na prvi dan počitka odpeljala tja, spotoma pa izkoristila še najbolj odmaknjeno reko za dotočitev vode in močno potrebno umivanje. Sem mislila, da bom na potovanju najbolj pogrešala topel tuš, ampak tako umivanje, povsem na samem v reki z lepimi razgledi, premaga vsako toplo zaprto kopalnico.

DSCF2770 — Poleg plezanja so naju razvajali res lepi sončni zahodi. Ob urejanju avta sva se dolgo odločala ali bi kupila tudi tendo. Tukaj sva bila za nakup res vesela, saj je bilo sonce sredi dneva tako močno, da bi bila brez nje pečena. Nekajkrat naju je rešila tudi pred rahlim dežjem, vendar pa je tudi, ko je zgledalo, da prihaja močna nevihta, večina dežja šla mimo te doline. Kar je verjetno tudi razlog za povsem suho pokrajino, kjer preživijo samo najbolj trnave in neprijazne rastline.

Plezanja tukaj sva se morala najprej malo navaditi, saj je skala dosti drugačna od nama domačih. Veliko je polic in dobrih oprimkov, med njimi pa gladka skala, ki ti prav nič ne pomaga. Jaz imam sicer (verjetno tudi zaradi svoje velikosti) dosti raje večjo izbiro manjših oprimkov, ampak sem po parih dneh vzljubila tudi tako plezanje. Ker zaradi natrpanih urnikov pred odhodom in v Santiagu že dva meseca nisva plezala, sva se najprej odpravila v lažje sektorje, ki so naju presenetili s svojo višino samo desetih metrov – pa saj nisva šla na drug konec sveta, da bova plezala na domačem Kamnitniku (ki ga imava zelo rada, da ne bo pomote). Kmalu sva odkrila kje so smeri daljše, postajale pa so tudi vsak dan lepše. Samo sector Monjeros Blancos je bil res slaba napaka. Do njega je vodil grd dostop, ki nama je skupaj z iskanjem pravih skal vzel uro in pol. Le te pa so bile bolj malo plezane in so izgledale zelo krušljive in neočiščene, tako da sva se raje vrnila do centralnih sektorjev plezališča. Kjer sva plezala midva, sva srečala bolj malo plezalcev, sva pa ugotovila, da je v Čilu stalna praksa, da imaš med plezanjem prižgan zvočnik, tako da sva si zadnji dan to privoščila tudi midva. Po res dobrem plezanju v najinem najljubšem sektorju “Cocina” sva se odločila, da kljub nevplezanosti poskusiva en 7a (ta ocena je Andrejev maksimum in blizu mojega, za malo konteksta neplezalcem). V prvem poskusu se je obema zdel povsem pretežak, ampak sva ga naštudirala, se spočila in nato navdušila en drugega, da sva smer poskusila še enkrat. Jaz sem se med plezanjem skoraj vsedla v štrik, ker se mi je zdelo, da ne bom zmogla, pa sem zaradi Andrejevega dretja, da se ne smem, nadaljevala in uspela preplezati smer. Ko sem povsem na koncu z močmi vpela vrh in se je ravno takrat iz zvočnika zaslišal komad “Here’s to now” iz filma 180° South, so se mi ob norih razgledih iz vrha smeri kar zarosile oči. Sem že mislila, da ta dan ne more postati boljši, ampak je, ko je za mano smer uspel preplezati še Andrej. Boljšega zaključka plezanja tu si ne bi mogla želeti, tako da sva se naslednji dan z dobrim občutkom odpeljala naprej proti jugu.

March 13, 2023 4 komentarji 77 ogledov

Čile

Predelava avta v Santiagu

z Andrej Hafner February 12, 2023

napisal/a Andrej Hafner

O daljšem potovanju sva se začela pogovarjati na začetku 2. letnika magisterija. Vedela sva, da bova imela čez eno leto absolventa in da si želiva nekam za dlje časa, saj kasneje v življenju ni več veliko podobnih priložnoti. Prvotni plan je bil, da bi šla nekam “backpackat”, saj nama je bil tak način potovanja obema že dobro poznan. Afrika je zaradi visokih stroškov potovanja hitro odpadla, jugovzhodne Azije sva oba že nekaj prepotovala in sva si želela nečesa drugačnega, Evropa pa nam je tako blizu in poznana. Pristala sva na Južni Ameriki, ki je še noben od naju ni obiskal, hkrati pa sva od prijateljev slišala ogromno pozitivnih stvari. Zelo naju je privlačila surova lepota narave, še posebej Patagonija na skrajnem jugu kontinenta. Kmalu sva ugotovila, da je severni del Južne Amerike poceni, kar pa ne velja za bolj razvite države na jugu, še posebej ne za patagonski predel Čila in Argentine. Prijateljica Katarina nama je v tistem času poslala blog Jerneja in Špele, ki sta po Južni Ameriki potovala z avtom. Ideja se nama je zdela nora, avto je za tako potovanje namreč potrebno kupiti, predvsem pa sva bila mnenja, da tako potovanje stane precej več kot “backpackanje”. Kaj kmalu sva ugotovila, da to ni jugovzhodna Azija. Stroški prenočitev in hrana so kar visoki, še posebej v Patagoniji, kjer hostli stanejo 30-40€ na noč, da o hrani in prevozih raje ne govorim. Poleg tega so razdalje tam precej večje kot smo navajeni v Evropi. Svoboda, ki nama jo ponuja avto, naju je hitro premamila, stroške avtomobila in bencina pa sva opravičila s tem, da nama bo avto služil tudi kot brezplačno prenočišče. Ko sva enkrat kot navdušena plezalca ugotovila, da Južna Amerika skriva kar nekaj odličnih plezališč in da lahko plezalno opremo vzameva s sabo samo, če bova imela avto, sva bila odločena – 7 mesecev bova potovala z avtom. Nameravava obiskati Čile, Argentino, Bolivijo in Peru. Začela bova v Čilu in najprej potovala do skrajnega juga kontinenta – Ognjene zemlje, nato pa čez ostale države potovala proti severu.

Svoboda seveda nikoli ne pride poceni. Nakup avta v Južni Ameriki ni ravno najbolj preprosta stvar, obstajajo trije načini. Prvi je nakup avta v Čilu, saj je Čile edina država v Južni Ameriki, ki tujcem dovoljuje začasni izvoz avta iz države. Drugi je nakup avta od nekoga, ki je zaključil z potovanjem in ga prodaja, poleg tega mora obstajati možnost prepisa avtomobila na daljavo (odvisno od države registracije). Zadnji način pa je nakup in urejanje avta doma in nato prevoz z ladijskim kontejnerjem. Zadnja možnost se je od začetka koronavirusa noro podražila (cene se začnejo pri 5000€), splačalo bi se zgolj, če bi šla potovati za par let. Druga opcija se nama je zdela najlažja, saj po prepisu dobiva urejen avto in sva pripravljena na potovanje. Naslednje pol leta sva na raznih Facebook skupinah spremljala oglase avtov in kombijev. Veliko jih je bilo predragih, predvsem pa so jih prodajali v napačnem času. Za nakup avta sva izbrala najbolj neugoden čas – december, mesec v katerem največ ljudi začne potovanje, saj se na jugu Južne Amerike začenja poletje. Poleg tega pa nisva bila odločena glede tega kaj želiva, terenca ali kombi. Slednji nudi precej več udobja, predvsem pa zavetje pred neizprosnim vetrom in dežjem v Patagoniji. S terencem pa je vožnja precej bolj udobna, hkrati pa lahko prideš kamorkoli, kar pri precej slabih cestah Južne Amerike ni zanemarljivo. Po prebiranju blogov drugih popotnikov sva se kar malo zaljubila v idejo nakupa Toyote 4Runner, Urša pa se je še dolgo spogledovala z različnimi kombiji. Gre za model Toyote, ki se ne prodaja v Evropi, praktično pa gre za cenejšo in mogoče malo manj robustno različico legendarne Toyote Land Cruiser. V Združenih Državah od letos naprej celo ne bodo več prodajali terencev Land Cruiser, saj so jo nadomestili drugi Toyotini modeli, predvsem 4Runner. Oglasov za ta avto je bilo kar nekaj, saj so zelo pogosti v Čilu in jih velikokrat predelajo za podobna potovanja. Končna odločitev je padla po pivu z Jernejem in Špelo, ki sta isti model avta predelala za potovanje v Santiagu, glavnem mestu Čila. Navdušeno sva nama razlagala o neuničljivosti avtomobila in kako lahko prideš z njim do najlepših krajev za spanje. Čez poletje sva vestno spremljala oglase, vendar nama ni noben zares padel v oči, ali pa je bil takoj že prodan. Celoten čas pa sva se tudi že igrala z idejo o nakupu avta od lokalca v Santiagu in predelavi na lastno pest. Prvotno sva o tem govorila kot o izhodu v sili, meni pa se je že cel čas zdelo res carsko, da bi avto predelala sama. Na začetku jeseni sva imela že kar dobro predstavo o tem, kako bi predelala avto, vendar sva vztrajala pri tem, da to narediva samo, če ne najdeva drugega. Pravega avta seveda ni bilo, najbrž zato ker sva že zelo dobro vedela kaj si zares želiva in nisva bila pripravljena delati kompromisov, če si lahko perfekten avto narediva sama. Predvsem sva bila mnenja, da lahko narediva boljši avto za manj denarja. Morava pa priznati, da je tudi naju opekla inflacija. Marsikomu bi se ideja o nakupu avta v Južni Ameriki in predelavi na dvorišču AirBnB-ja zdela nora, midva pa sva v tem videla samo še dodatno dogodivščino in odličen uvod v potovanje. Na tem mestu moram dodati kako srečen sem, da imam očeta, ki me je naučil ogromno stvari in mi predvsem dal mišljenje, da se da vse naučiti in narediti sam. Brez takega mišljenja in znanja, ki sem ga pridobil pri delu z njim, mislim, da si ne bi upal niti sanjariti o tem.

Avto lahko v Čilu kot tujec kupiš samo s pomočjo nekoga, ki ima čilensko državljanstvo, saj potrebuješ dobiti RUT, ki je nekakšna davčna številka, za pridobitev pa ti mora nekdo posoditi stalni naslov. Prvotno sva se mislila obrniti na agencijo Suzi Santiago, ki tujcem za plačilo pomaga pridobiti RUT in najti ustrezno vozilo. O njih sva slišala mešana mnenja, ampak so bili edina možnost, ker nisva poznala nikogar iz Čila. Pisala sva jim email, vendar so bili izjemno neodzivni. Vmes sva izvedela za Juan Pablota iz Santiaga, ki naj bi tujcem pomagal pri nakupu avtomobila. Ni imel spletne strani ali česarkoli, dobila sva zgolj ime in številko. Ko sva ga kontaktirala, se je izkazal za zelo odzivnega in pripravljenega pomagati. S poslom je začel na začetku korona krize, ko je tujcem omogočal hrambo vozil v bližini Santiaga, saj se jih večina vrnila v domovino. Na eni točki je doma hranil okoli 50 kombijev, avtodomov in avtov. Dal nama je kontakt njegovega brata Roberta, ker sam ne živi v Santiagu, ampak okoli eno uro vožnje stran. Z Robertom sva se zmenila, da nama za plačilo pomaga pridobiti RUT, gre na oglede treh avtov in pomaga pri prepisu. Tukaj gre povdariti, da bi oglede in prepis zelo težko izpeljala sama, saj nobeden izmed naju ne zna špansko, v Čilu pa redkokdo zna angleško. Avte smo nato iskali na čilenskem ekvivalentu avto.net, izbiro pa je močno omejevala najina odločitev, da če bova imela terenca, mora biti 4×4. Velik del ponudbe so predstavljali 4×2 4Runnerji, katerega sva rekla, da bova kupila samo, če ne najdeva drugega. Roberto si je tako že 1 mesec pred najinim prihodom ogledal en avtomobil. Avto je zgledal soliden, zato smo se zmenili za ogled z mehanikom. Tukaj nama je pomagal Robertov prijatelj Pancho, ki je mehanik v rally ekipi premožne čilenske družine. Po pregledu se je izkazalo, da je bil avto najbrž prevrnjen na streho, poleg tega pa je bil prodajalec precej sumljiv in je zanikal vse probleme z avtomobilom. Zaradi problemov s plačilom (mednarodna nakazila lahko trajajo zelo dolgo), prepisom in hranjenjem, smo se odločili da nadaljujemo z ogledi, ko prispeva v Santiago in da bova avto plačala z gotovino. Ameriške dolarje sem na banki naročil 1 teden pred odhodom, pripravljeni naj bi bili v dveh dneh. V četrtek sem šel na banko, kjer so mi povedali, da oni prejemajo naročeno gotovino samo vsako sredo, midva pa sva imela let v ponedeljek. Baje bi moral poklicati na banko, kar na spletni aplikaciji seveda ni pisalo. Urša se je nato na srečo na svoji banki lahko zmenila za nakup dolarjev, prejela naj bi jih v ponedeljek dopoldne. Točne ure zaradi varnosti niso povedali, ampak naj bi bilo pripravljeno do 12:00 in da jo pokličejo. Najin plan je bil iti na letališče ob 13:00, ob 11:30 pa Urša še kar ni prejela klica. Po tem ko jih je klicala so ji povedali da so dolarji pripravljeni, vendar so jo pozabili poklicati. Po manjšem zapletu in dodatnih 45 minutah na banki sva tako dobila denar za avto 20 minut pred odhodom. Sreča spremlja neumne, ali kako gre že tisti pregovor? Iz Benetk sva preko Madrida v Santiago letela 5. decembra.

V Santiagu sva imela rezerviran AirBnb z ograjenim dvoriščem, kjer nama je lastnica zagotovila, da bova lahko parkirala in predelovala avto. V hiši je poleg naju živela še lastnica America, mehičan Christian, ki je bil na izmenjavi in indijka Shivangi, ki je bila na podoktorskem študiju astrofizike. Z Uršo sva si delila majhno sobico z 90 centimetrov široko posteljo, zraven pa je bilo ravno dovolj prostora za prehod. Imela sva tudi svojo kopalnico z nedelujočim tušem, iz katere je konstantno smrdelo. Ni bilo najbolj udobno, vendar je bilo izjemno poceni (hostel za 1 osebo bi bil dražji kot sva midva plačevala skupaj na noč), poleg tega pa naju je misel na večjo posteljo v avtu motivirala za delo. Prvih nekaj dni sva si ogledala Santiago, ki je iz turističnega vidika precej nezanimiv.

Večino časa sva posvečala iskanju avtomobilov in ugotavljala kje bova kupila vse potrebne stvari. Ko se je Roberto vrnil iz potovanja, smo najprej zaprosili za RUT, kar je kot vse ostale stvari v Čilu potrebno opraviti pri notarju. Kljub temu, da naj bi bili v Čilu pri takih birokratskih zadevah izjemno počasni in sva bila opozorjena, da lahko celotna zadeva traja par ur, je postopek stekel hitro. Kmalu zatem smo si šli ogledat prvi avto, Toyota 4Runner letnik 2006 z 265.000 km. Avto je bil v še kar dobrem stanju, zato sva se odločila, da si ga še enkrat ogledamo s Panchom. Izkušnja je bila izjemno zanimiva, saj tako temeljitemu pregledu avtomobila še nisem bil priča. Poleg priklopa na diagnostiko in standardnih zadev, je Pancho hodil okrog avta, vsak del rukal tako močno, da sem se bal, da bo kaj odtrgal in sproti opozarjal kaj ni v redu. Opazil je vsako podrobnost in vse sproti povedal nama in lastniku, kar nama je služilo kot temelj za nižanje cene. Avto je bil potreben kar nekaj vzdrževalnega dela, ampak je imel nove “all-terrain” gume (katerih cena ni zanemarljiva), zato sva lastniku povedala najino ponudbo. Odgovor naj bi dobila zvečer, saj je bil lastnik še z nekom zmenjen za ogled. Po popoldnevu prežetim z negotovostjo, sva naslednje jutro izvedela, da je nekdo drug ponudil 500€ več. Sklenila sva, da avto zares ni vreden toliko in nadaljevala z iskanjem. Pred odhodom sva mislila, da je opcij veliko, vendar se je izkazalo da je bilo veliko avtomobilov že prodanih ali pa so bili prodajalci neodzivni. Kasneje smo se zmenili še za ogled drugega avta, vendar se je lastnik na jutro ogleda čudežno odločil, da avta ne bo prodajal, po tem ko smo mu povedali, da pridemo na ogled z mehanikom. Tisto dopoldne sva se obupana vrnila k iskanju in ugotovila, da je bil na novo objavljen oglas za 4Runnerja letnik 2010 s 126.000km. Cena je bila glede na ostalo ponudbo res nizka, zato smo se takoj zmenili za ogled. Avto je prodajal starejši par, saj naj bi bil za gospo previsok za vstopanje. Pri pregledu nama je Pancho samo veselo kimal in nakazoval, da je avto razen parih lepotnih zadev v super stanju. Poleg tega je bil večinoma vožen v mestu in lastnik je dobro skrbel zanj. Avto sicer ni imel “all-terrain” gum, ampak sva bila po 10 dneh iskanja samo vesela, da sva našla v redu avto. Zmenili smo se za ceno in prepis naslednji dan. Po nekaj komplikacijah s plačilom in dvournem čakanju pri notarju je Urša prvič postala lastnica avtomobila. Čustveni vlakec smrti preteklih dni je trajal precej dlje kot sva si na začetku predstavljala, vendar nama je bilo vseeno, ker sva končno imela avto.

Naslednjih nekaj dni sva preživela v trgovinah, predvsem v Sodimacu, ki je čilenska verzija Obija. Iz avta sva vzela zadnjo vrsto sedežev in se lotila izdelave platforme, ki nama bo služila kot postelja in prostor za hrambo. Izdelava nama je vzela precej časa, kar gre pripisati neverjetno krivim vezanim ploščam iz Sodimaca in najinemu perfekcionizmu. Platforma ima na zadnjem delu dva predala, v enem hraniva celotno kuhinjo, v drugem pa obleke. Na sredini se skriva še večji predal za najina pohodna nahrbtnika in plezalno opremo. Ob strani pri zadnjih vratih pa je na eni strani še dodaten predal, ter na drugi prostor za kompresorski hladilnik. Solarni panel, dodaten ciklični akumulator, kable in razne drobnarije sva kupila v manjšem podjetju, ki se ukvarja z montažo solarnih sistemov. Prijazen gospod Eduardo, ki je znal nekaj angleško (kar je za Južno Ameriko redko), nama je nasmejan prinašal vse, kar sva potrebovala in nama več manjših stvari samo dal v roke in pomežiknil. Slednje se kasneje niso pojavile na računu. Tako sva bila v trgovinah vedno znova presenečena nad prijaznostjo in potrpežlivostjo čilencev. Za najine električne potrebe sva na streho zmontirala 100W solarni panel, ki napaja dodatno baterijo. Poleg tega je dodatna baterija preko naprave za pametno združevanje baterij (Victron Cyrix) povezana s štartno baterijo in se napaja tudi med vožnjo, kar nama zagotavlja elektriko tudi na deževne dni. Na baterijo pa je povezan še 375W inverter, hladilnik in LED osvetljava. Na streho sva poleg solarnega panela zmontirala tudi jekleno kletko za prevoz različnih stvari in tendo, ki nama bo nudila zavetje pred soncem in dežjem, ker bova večino časa preživljala zunaj. Kupila sva še nove Falken Wildpeak AT3W gume, saj so bile obstoječe že popolnoma preperele in sva imela na vsakem ovinku občutek da “driftava”. Dobre gume naj bi bile zaradi neizprosnosti južnoameriških cest izjemno pomembne.

Po dobrih dveh tednih sva se v Santiagu počutila že skoraj kot doma. America je zelo prijazna in nama je pomagala najti rešitev za marsikateri problem. Predvsem se ni pritoževala čez najino vsakodnevno ropotanje na dvorišču in prošnje za premikanje njenega avtomobila. Delala je v šoli kot učiteljica španščine, tako da naju je na začetku tudi marsikaj naučila. Srečala sva se tudi z gorenjevaščanom Rožletom Revnom, ki čez Južno Ameriko potuje s kolesom. Začel je v Kolumbiji in v 6 mesecih prišel do Santiaga, namen pa ima prekolesariti do najbolj južnega mesta kontinenta – Ushuaije. Njegovo pot lahko spremljate tukaj. Božič sva preživela v družbi sostanovalcev in parih Amerikinih prijateljev. Precej nenavadno je bilo praznovati božič v poletni vročini in v trgovskih centrih opazovati božičke kako se kuhajo v zimskih oblekah. Vmes sva preživela tudi super večer z Robertom in njegovo punco, ki sta naju povabila na večerjo. Oba sta že izkušena popotnika, iz Čila sta z motorjem potovala v Severno Ameriko že dvakrat, prvič celo do Aljaske. Brez Robertove pomoči si ne moreva predstavljati kako bi naredila vse kar sva. Pri nakupu avta je naredil veliko več kot smo se zmenili in sva ga plačala, kasneje pa nama je z navdušenjem pomagal kakorkoli je le lahko. Očitno je bilo, da skupaj z bratom pomagata tujcem iz veselja in ne zgolj zaradi plačila. Najin prvotni plan je sicer bil, da odideva pred božičem, na koncu pa nama je to uspelo 30.decembra. Zadnjih nekaj dni pred odhodom sva bila prepričana, da imava samo še malo za narediti in da odideva naslednji dan, ampak je bila vsak dan ura kar naenkrat ena zjutraj, stvari pa še niso bile dokončane. Predzadnji dan v letu sva tako presrečna, da končno zapuščava Santiago, začela najino potovanje in se odpravila v Cajon del Maipo.

February 12, 2023 24 komentarji 181 ogledov